Brez mlinarjev ne gre
Povzetek
Bistrice ležijo ob reki Muri, ki daje pečat deželi, in vsem trem vasem. Mura je tista reka, ki zaradi svojih naravnih lepot privablja vedno večje število turistov. Nekoč pa je dajala zaslužek prebivalcem Bistric in okoliških vasi. Njeno moč so izkoriščali plavajoči mlini. Mlinarstvo je še danes pomemben dejavnik v gospodarstvu vasi. In mlin tista točka, kjer se ustavljajo turisti.
Abstract
Bistricas are located next to the river Mura, that shapes the land, as well as the three villages. Mura is a river that attracts many tourists because of its natural beauties. In history, Mura was one of the most important sources for income for the inhabitants of Bistricas and other villages nearby. Its power was used for the floating water mills. The milling industry is still an important factor in the economy of the village and the mill is visited by many tourists.
ŠEPETANJE,
PRIGOVARJANJE,
JOK, SMEJANJE,
VČASIH STOKANJE ALI KRIČANJE
...VSE JE LAHKO GLAS
MURE.
Mure, ki nas vzpodbuja k življenju.
Uvod
Ob pogledu na reko, ki z južne strani obdaja našo vas, smo se zamislili. Gotovo se ob tem poraja vprašanje: "Zakaj?" Zato, ker je naša Mura reka, ki bi jo lahko tudi mi, učenci, predstavili širši javnosti. No, lahko bi postali delavci v "bistriškem" turizmu. In tako smo se odločili, da se bomo prvič podali v turistične vode. Za pomoč smo zaprosili učitelje na šoli, predsednika Turističnega društva Bistrica, gospoda Antona Kolenka, ki je istočasno tudi naš mlinar in človek, ki se v domači vasi spozna na turizem.
Vse tri Bistrice ležijo v neposredni bližini reke Mure, ki je dajala pečat življenju Bistričanov že od nekdaj. Pokrajina ob Muri iz z njo naselje Bistrica leži sredi rodovitnih površin. Le-te so bile in so še osnova za kmetijsko proizvodnjo. Če pogledamo natančneje so skozi vso preteklo obdobje, so bili tu doma kmetje. V glavnem so živeli na malih ali srednje velikih kmetijah, ki so obsegale do 5 hektarjev obdelovalnih površin. Zelo malo je bilo velikih kmetij, ki bi imele več zemlje. Kljub temu pa je zemlja dajala dovolj pridelka, da se je družina prehranjevala. Daje ga še danes.
Da bo zemlja rodila...
Počasi smo zbirali informacije, slikovni material, načrtovali in se pogosto spreminjali v turiste, ki jih je zanimalo marsikaj. Najbolj to, kaj je na Bistricah tako posebnega, da bi zanimalo turiste, ki prihajajo iz različnih krajev. Pogosto vidimo, da se pri mlinu ustavijo avtobusi, in to nam je dalo vzpodbudo za delo. Odločili smo se, da bomo tržili mlin, in vse kar je povezano z njim.
Brez mlinarjev ne gre
Po razmisleku, kako sestaviti nalogo in ji dati turistični pečat, smo se odločili, da bomo organizirali turistični dan odprtih vrat naše šole. O tem smo obvestili našo ravnateljico, župana naše občine in Mlinarstvo Kolenko, ki nam je obljubilo pomoč. Prav tako pa smo se povezali z oljarno Vučko. In kako smo si zamislili ta dan?
V šoli bi pripravili turistične delavnice za naše obiskovalce. To bi bile delavnice o naši prehrani, v katerih bi sodelovali prav vsi. Nato pa bi se podali peš do mlina Kolenkovih in od tam do oljarne Vučko ter po nasipu do reke Mure in dan zaključili v Kantini ob reki.
Seveda pa bi na ta dan morali znati povabiti tudi turiste. In kdo bi naj to bili? Za začetek naši starši, sorodniki in naključni obiskovalci. Da pa bi bili o tem obveščeni, bi v šoli izdelali plakate, ki bi jih izobesili na vidnih mestih po vasi in zloženke, ki bi jih prav tako izdelali v šoli pri interesnih dejavnostih. Tako naši stroški ne bi bili veliki, saj bi za papir zaprosili v šoli in ta bi postala naš sponzor. Ker pa verjamemo, da bomo pri našem delu uspešni in ga bomo nadaljevali, pa bi za sponzorstvo zaprosili tudi naše podjetnike. Iz dosedanjih izkušenj vemo, da nam ga ne bi odklonili.
Kot smo že zapisali, bi v šoli najprej organizirali turistične delavnice in sicer z naslednjimi temami:
- kako so obdelovali polja nekoč,
- mlinarstvo nekoč in danes,
- oljarna nekoč in danes,
- priprava jedi iz mlinarskih izdelkov,
- zdrava prehrana.
V pripravo materiala, ki bi ga potrebovali, bi vključili učence tretje triade. Povabili pa bi tudi zunanje sodelavce, ki so nam pri raznih projekti že večkrat pomagali.
Za prvo delavnico bi to bili: Milan Žalik - lastnik ene največjih kmetij na Bistrici, Rufina Kustec - ljudska pevka, ki ve veliko o nekdanjih opravilih in zna to povedati na zanimiv način, tudi skozi petje.
O mlinarstvu in oljarni bi pripovedovala Štefan Vučko in Anton Kolenko - in to skozi produkte oljarne in mlina.
Pripravo jedi iz mlinarskih izdelkov in praktično izvedbi le-teh bi vodili šolski kuharici. Ob koncu bi bila na vrsti še degustacija pripravljenih jedi.
Delavnico o zdravi prehrani in z njo povezanem ekološkem centru Svit pa bi vodil gospod Kolenko.
-
Stari Kolenkov mlin
-
Mlin v Ižakovcih
Mlinarstvo Kolenko je znano ne samo ožji lokalni skupnosti, ampak po širni Sloveniji, saj imajo njihovi izdelki kvaliteto, ki privablja vedno nove goste. In kaj bi povedali turistom o mlinu? Verjamemo, da je za vsakega turista zanimiva tudi preteklost določenega kraja in z njim povezani objekti. Na naših vaških poteh pogosto srečamo vaščane, ki imajo na priročnih "prometnih" sredstvih ali na traktorskih prikolicah naložene polne vreče pšenice, rži ali koruze. Najpogostejših žitaric, ki jih pridelujejo na poljih okoli Bistrice.
Če jih povprašamo, kam so namenjeni, je najpogostejši odgovor: "Ja, v Kolenkov mlin."
Mlinarsko tradicijo nekdanjih mlinarjev na Muri danes nadaljuje mlinar Anton Kolenko, ki je obrt prevzel od svojega očeta Martina Kolenka, ima pa naslednika sina Rolanda. Tako se mlinarska tradicija družine nadaljuje.
Zgodovina tega mlina se je pričela v daljnem letu 1941, ko se je z začasnega dela v Franciji vrnil Martin Kolenko in si kupil delež v mlinu na Muri. Takšnih mlinov na vodi je bilo na Bistricah nekoč šest, danes ni nobenega več. Kakšen je bil videti mlin na Muri nekoč, si lahko ogledamo v bližnjih Ižakovcih na Otoku ljubezni in obenem uživamo v lepi pokrajini.
Kolenkov plavajoči mlin je bil med okupacijo uničen in tako so na suhem začeli po vojni graditi novi mlin. Mlin je bil zgrajen iz lesa, ta del je danes za potrebe ekološkega centra obnovljen, poleg starega mlina pa je zgrajena nova zgradba s sodobno mlinarsko opremo.
Mlinarstvo je nekoč bilo del kmetijstva. Plačilo za mletje je bilo praviloma v naravi - mlinar si je vzel delež moke. Vsak kmet je mlel svoj pridelek. V mlinu je veljal določen red; kdor je prej pripeljal žito, je bil prej na vrsti. Delo je potekalo ročno, brez vseh strojev.
Danes so razlike vidne predvsem v sami predelavi moke. Za vse poskrbijo stroji, ki se vrstijo en za drugim in so med seboj povezani. Dobiček je večji kot nekoč. In kaj se je spremenilo v procesu proizvodnje?
- Hitrost meljave,
- pridelek je večji,
- avtomatsko delo (delo s stroji),
- sprememba zakonodaje in
- vedno večja zahtevnost kupcev, ki želijo kvalitetne izdelke.
Delovni čas nekoč ni bil razporejen. Včasih so delali po cele dneve in noči, danes je določen delovni čas, vendar občasno delajo v mlinu tudi dalj časa.
-
Zlato na poljih - osnova za delo v mlinu
-
Ekološki pridelki
Polja okoli Bistric dajejo zlato zrnje. To se v Kolenkovem mlinu spremeni v različne mlevske izdelke, iz katerih se kuhajo in pečejo bistriške dobrote. Poleg mlevskih izdelkov, kot so bela moka, ajdova moka, polnovredna moka, moka Bistričanka, dobimo v mlinu tudi proseno in ajdovo kašo ter v centru Svit tudi ekološko pridelane in predelane izdelke. V mlinu pa dobimo tudi različne izdelke iz mok, kupimo domači kruh in mlete kaše.
In kaj bi ponudili našemu obiskovalcu v mlinu in v delavnicah na šoli? To bi bile najbolj znane bistriške jedi: vrtanek, pečena kaša z jabolki, kaša na "graji" (fižol), tepka, koline, enolončnica s proseno kašo, langaš, kulnje. Posebej zanimiva je bila peka kruha, ki se v naši vasi počasi ponovno uveljavlja.
Gospodinja je dala v korito rženo moko, domači kvas in sol ter mlačno vodo. Vse sestavine je mesila ročno in sicer tako dolgo, da se je testo ločilo od lesenega korita. Ko je bil kruh omešen, ga je dala vzhajat ali "gijbat". To je trajalo približno eno uro in pol. Vzhajal je v pletenih košaricah. Nato ga je dala v peč in sicer s pomočjo loparja. Peč je bila iz gline in opeke, imenovali so jo "bik" in že zjutraj je v njem zakurila, tako da je do peke bila že peč segreta. Seveda pa je predtem peč očistila z metlo in grebljico. Če je imela več časa, je kruh oblikovala na več načinov. Enega je "plala" - podolgovate štruce in drugega "čopkala" - okrogli kolač z ornamenti na zgornjem delu. Ko je bil kruh pečen, ga je vzela iz "bika" . Ven ga je vzela s pomočjo posebnega loparja - "veslice".
Krušna peč
Ker je bila peč vroča, so jo izkoristili tudi za kuhanje hrane, ki so jo kuhali v glinasti posodi in so jo v peč dajali s pomočjo "börkel". Hrano so kuhali v kropnjačah, ki so bile ponavadi zaradi varnosti povezane še z žico.
Dober domači kruh so ljudje radi pomakali v sveže bučno olje, ki so ga stiskali v oljarni Vučko in ki ima vedno več odjemalcev. Poleg bučnega tu stiskajo tudi belo olje iz sončničnih semen. In prav lepo je videti polja s sončnicami, ki se obračajo proti soncu.
Polje s sončnicami
Turisti se pri njih lahko oskrbijo z dobrim bučnim oljem. Oljarna Vučko ima že dolgo tradicijo, kamor hodijo ljudje "delat" bučno olje od blizu in daleč. Vedno več pa je tudi tujcev, turistov, saj sta se oba mlinarja povezala.
Kako bi pritegnili čim večje število obiskovalcev?
Z našim projektom na šoli in v povezavi z lokalno skupnostjo, bi torej začeli z dnevom odprtih vrat in se še tesneje povezali ob prireditvi, ki obuja tradicijo mlinarstva. To so Mlinarski dnevi, ki so na Bistrici postali pravzaprav že tradicija in na katerih šola že sodeluje. Predlagali pa bomo, da se to sodelovanje še razširi v obliki močnejšega oglaševanja in pripravi turističnih delavnic na samih mlinarskih dnevih.
Od oljarne Vučko bi naše obiskovalce popeljali po nasipu skozi obmurski log do reke Mure.
Zaustavili bi se na tistem delu, ki mu Bistričani pravimo Kantina. To je prostor primeren za zabavo, piknike in oddih. Izkoristiti ga je treba. Kako?
Tako kot nam kažejo tudi naši Mlinarski dnevi.
Ob praznikih pa so iz mlevskih izdelkov pekli potice. Pravijo jim kiflni. Najpogosteje so to makove in orehove potice. Tudi te so boljše, če so pečene v lončenih pekačih. Zanimivejše po okusu in izgledu. So domače.
In kaj bomo pripravili na stojnici, da bo pritegljiva in zanimiva v naši turistični ponudbi? nekaj propagandnega materiala, ki ga bomo sami izdelali, mlevske izdelke, ki se jih lahko dobi v mlinu in seveda tudi nekaj za pokušino.
Pa še nekaj receptov
Ajdova smetanova juha
- 0,5 kg prekajene svinjske krače
- 0,15 kg ajdove kaše
- 2 dcl kisle smetane
- sol, poper, timijan, majaron
Svinjsko kračo skuhamo, jo vzamemo iz vode, v vodo pa zakuhamo kašo in dodamo začimbe. Ko je kaša kuhana, jo zgostimo s podmetom , dodamo kislo smetano.
Serviramo v lončeni skledi.
Koruzna zlevanka
- 2 jajci
- 1 skodelica sladkorja
- 1 skodelica olja
- 1 skodelica mleka
- 2 skodelici koruzne moke
- 1 skodelica pšenične moke
- malo pecilnega praška
Jajca, sladkor in olje zmešamo, dodamo moko s pecilnim praškom in vlijemo v pomaščen pekač ter spečemo.
Vrtanki
- 60 dag gladke bele moke
- 4-5 dag kvasa
- 6 dag masti ali masla
- malo sladkorja
- 2,5 dcl toplega mleka
- 2 jajci
Kvasu dodamo sladkor in mleko ter vzhajamo. Dodamo ga k ostalim sestavinam. Zamesimo testo, ki ne sme biti pretrdo in ne premehko. Damo ga vzhajat in ga pokrijemo. Ko je lepo vzhajan, ga razdelimo v štiri dele in oblikujemo v svaljke. Spletemo jih v kito in oblikujemo krog. namažemo s stepenim jajcem in ga damo peč.
Langaš
Kvas zmešamo z žličko sladkorja, prilijemo 2-3 žlice tople vode, pokrijemo in počakamo, da vzhaja. Iz pšenične moke, kuhanega in pretlačenega krompirja ter soli hitro zamesimo testo in ga razdelimo na hlebčke. Dobro povaljane položimo na pomokano desko in pokrijemo. Vzhajane enakomerno razvlečemo in ocvremo v srednje vroči maščobi. Ocvrtega položimo na servieto, premažemo s česnovo vodo in ponudimo.
Zaključek
V tem šolskem letu smo se tako torej prvič odločili, da se bomo spopadli tudi s to tematiko - turizmom. Res je, da nimamo še na tem področju nobenih izkušenj, da smo bili precej negotovi, vendar smo se držali tistega olimpijskega pravila, ki pravi: "Važno je sodelovati "
Pri našem delu smo ugotovili, da tudi majhen kraj, kot so Bistrice, imajo možnosti za razvoj turizma. Potrebno je le najti ljudi, ki so pripravljeni delati in ki zaupajo tudi mladim ljudem, da so sposobni privabiti turiste. Naučili smo se, da določene stvari lahko izvedemo z minimalnimi finančnimi sredstvi, le dobra volja je potrebna. Potrebna je zavest o razvoju domačega kraja, ki ima veliko naravnih lepot in družbenih dobrin, ki jih lahko ponudimo turistu. Zavedamo pa se, da bo po Muri preteklo še veliko vode, preden bo naš kraj, turistični kraj.
Pa kljub temu:
Bistrica je duga,
z Müjrof ograjena,
z Müjrof ograjena,
s cvetjem zasajena...
In s prijaznimi ter gostoljubnimi ljudmi.
Viri in literatura
- Štefan Smej, Mura - tu bi lahko lebdela duša.
- Raziskovalna naloga učencev OŠ Bistrica: Obrt v domačem kraju, Srednja Bistrica, 1998.
- Raziskovalna naloga: Kaj so jedli na Bistricah, Srednja Bistrica, 2000.
- Zloženka: Pšenica v prehrani ljudi ob Muri, Turistično društvo Bistrica, 2000.
- Zloženka: Žito v prehrani ljudi ob Muri, Turistično društvo Bistrica, 2000.
- Bilten TD Bistrica, Srednja Bistrica, 2000.
Ustni viri:
- Mlinar Kolenko Anton.
- Mlinar Vučko Štefan.
- Naključno izbrani vaščani.