Osnovna šola Prežihovega Voranca Bistrica

Z roko v roki mavrično prihodnost gradimo.

OŠ Prežihovega Voranca Bistrica>>Projekti>>Tekmovanje za najboljšo zgodbo

Tekmovanje za najboljšo zgodbo

Pripravila Katja Kustec. Zadnja sprememba dne 27. 7. 2014.

Naša šola je v šolskem letu 2012/13 začela dvoletni Comenius projekt z naslovom "Države in zgodbe". V projekt so poleg naše šole vključene še šole iz Slovaške, Poljske, Nemčije, Španije, Finske, Turčije in Madžarske. V projektu se bomo ukvarjali s slovenskimi zgodbami in njihovimi junaki.

 

 

Potovanje skozi čas

maj 2014

Bilo je tistega sončnega jutra. Odpravljali smo se na izlet. Vozili smo se po gorah, vzpetinah in rečnih dolinah.  Pripeljali smo se v Kapadokijo. Tista stanovanja so me prevzela. Po obisku Jabolčne cerkve sem tavala v enem izmed njenih predelov. Po kakih strahovitih petih minutah sem padla v luknjo. V luknji, ki je bila obdana z temo sem zagledala rdeč ognjen obris. Ta obris me je pripeljal do zgodovinske Mošeje v Konyi. V Mošeji so me obdajali menihi, ki so častili svojega boga. Klanjali so se mu na veličastnih preprogah. Tam so bili le možje in mladeniči. A naenkrat me je eden od njih grobo prijel za roko. Zvlekel me je do luknje v zidu in me potisnil vanjo. Nahajala sem se v hodniku teme in ognja. V tistem trenutku nisem vedela kje sem in do kam me bodo privedli ti ognjeni žarki in švigajoči komet. Začelo se mi je vrteti in zaspala sem.  Po strahoviti uri sem se prebudila pred neko sobano. Ta sobana je imela majhna vratca splazila sem se skozi nje. V sobani je bila nega čudna velika stvarca. Na njej je pisalo TIME MACHINE. V tistem trenutku nisem vedela če sanjam ali se mi to res dogaja. To sem preizkusila s poizkusom. Prijela sem se za nos in tako sem ugotovila, de je to resničnost. K meni je pristopil možakar. Predvidevala sem, da je on moj ugrabitelj. Molčala sem. Sedla sva  se v časovni stroj. Vrtela sva se z njim v pisanih barvah. A kar naenkrat sva padla izven. Možakar je bil precej prijaznejši kot pred časom. Znašla sva se še dlje v preteklosti. Nahajala sva se sredi njihovega tradicionalnega plesa. Ta ples izvajajo le mladeniči in možje. Oblečeni so v bele plesne obleke. Roke so položili na prsni koš in se vrteli. Plesali so s pomočjo njihove tradicionalne glasbe, ki so jo izvajali možje na vogalu. Inštrumente so si izdelovali kar sami. Po tisti glasbi so zasrbele pete tudi mene in lesni ritmi so me odpeljali do bazarja. Tam so stale majhne stojnice (bazarji) na njih so pa bili izstavljeni lončeni izdelki, nakit, rute… Okoli bazarjev je stala množica ljudi, ki je barantala za nižjo ceno določenega izdelka. Ugrabitelju sem se tu na bazarju na mojo srečo izognila. Prodajalec z lončenimi izdelki me je povabil v njegovo delavnico. Tam mi je predstavil svojega dedka, ki izdeluje te prečudovite izdelke. Preizkusila sem se v njegovem delu a sem to delo reje prepustila njemu. A naenkrat se je lončena posoda razbila in njeni drobni razbiti delci so poleteli v zrak. V zraku so se začele ustvarjati razne prečudovite oblike vaz. A ena je bila posebej posebna saj je na njej pisalo moje ime. Bila sem osupla. Moj ugrabitelj se je spet prikazal in me posadil na stol v časovnem stroju. Sedaj nisva več bila tako daleč v preteklosti. Pripotovala sva v leto 1953, ko so odprli muzej v čast Ata turka. Ogledovala sva si muzej, ki se je nahajal v glavnem mestu Turčije v Ankari. Po ogledu muzeja sva se še sprehodila malo okoli njega. Ta muzej je ena najlepših stavb kar sem jih videla. Na dvorišču sva srečala žive stražarje, ki ta muzej stražijo. Straža se zamenja vsako uro. Eden od stražarjev me je odpeljal nazaj v Kapadokijo. Moj ugrabitelj pa se je od mene tam v Ankari poslovil. Tudi midva sva potovala s pomočjo časovnega stroja. V tistih stanovanjih v Kapadokiji so se skrivali kristjani pred Turki. Med njimi so bili tudi otroci. Ti so bili tam z strahom pred Turki. Saj niso hoteli postati sužnji za plemiče. Kristjani so ta prečudovita stanovanja ustvarjali že pred več kot 4000 leti in so ustvarjena vse do našega obiska. Naenkrat je svet začel postajati moten. Ugotovila sem, da znova potujem v času. Po dolgi dogodivščini sem se le vrnila k svoji skupini. Spomine obujamo vsak dan znova!

Teja Kolar

 

Travelling through time

maj 2014

It happened on that wonderful sunny morning. We went on a trip. We drove over mountains, hills and river valleys. We came to Cappadocia. The housings took my breath. I also visited the Apple Church and wandered into one of its remote corners. Then it happened. I fell into a hole. I was falling for five minutes through the black hole surrounded by a ring of fire. When I finally stopped I was in the mosque in Konya. There were monks who were praying to their god. They were bowing their head towards the magnificent carpets. Only boys and men were there. Suddenly one of them got up and grabbed me violently by the hand. He dragged me to a hole in the wall and pushed me inside. I was in a hallway darkness and fire. A comet was circling around me all the time. I started to fell dizzy, I fell asleep. Probably an hour passed and I woke up in front of what proved out to be a great hall. It had a tiny door and I crawled through it. There was a strange big thing in the hall. On it, there was a sign which said TIME MACHINE. In that moment I did not know if I was dreaming or if everything was real. I immediately put it to a test. I grabbed my nose really hard and found out it was real. The same man as before came to me. I stayed silent. We sat down into the time machine. We were spinning in a colourful surrounding. The man was friendlier than before. We went into the past. We found ourselves in the middle of their traditional dance. It was performed by boys and men. They were dressed in white dresses. They put their hand on their chests and span around. They were dancing to traditional music performed by a group of men on the corner. The instruments were homemade. I also started dancing and the music brought me to a bazaar. There were small stands there where clay products, jewellery, carves were put to display. There were lots of people around the stands who were haggling over the price. I lost my kidnapper here and was invited into the potter’s shop. He introduced his grandfather who made wonderful products. I tried to make a vase myself, but I rather left the work to the potter. Suddenly a bowl broke and its pieces flew through air. In the air different shapes started to form. A special vase was amongst them and it had my name on it. I was stunned. My kidnapper found me and took me back to the time machine. We travelled to the year 1953, the year when the Atatürk museum was founded. We took a look at the museum, located in the capital city of Turkey, Ankara. After the tour, we took a walk around the museum. It was one of the most beautiful buildings I had ever seen. In the courtyard there we real soldiers guarding the museum. They changed every hour. My kidnapper said farewell and one of the soldiers came to me. Now he took me back to the time machine and we travelled back to Cappadocia. We travelled back to the caves in which the Christians we hiding from the people of the Ottoman Empire. There were children among other people and all were very scared. They did not want to become slaves for Ottoman nobles. The cave housings were built 2000 years before Christ and are still standing nowadays. Suddenly everything started to get blurry and I realized I was moving through time again. The journey ended and I was with my group again. I cannot stop thinking about my adventure.

Teja Kolar

 

My story

maj 2014

It was long time ago…I was in Spain. I didn't have money for food. So I became a bullfighter. I was afraid of bulls, but I was under constraint. First I was just cleaning the bullring and bullbarns. After a while, they gave me a bullfighter outfit and showed me some tricks and what I need to do, that the bull wouldn’t kill me. Then after a month I was in the bullring face to face with the big black bull, but it was very calm down. I was lucky. I completed my job and I did get some real money. I was back on my feet. It was a really good felling. Then after some years I bought a nice small house on a nice country side. I was still a bullfighter. Then one they I had a real big show, for some mountains of money. The show subscribers brought a bull. It was very strong, powerfull, crazy… It had red eyes and dark black skin. In the show the crowd did enjoy and I did enjoy too, but till this moment. The bull came on me from behind and attacked me with his big horn and threw me high in the sky. I fall down and it ran towards to me and hit me another time. It broke all my ribs. The pain was so strong. I remember it still. They brought me to a hospital. I did recuperate from the injury, but I didn’t want to go back to the bullring. From my injury agency I became a lot of money. I retired from my job. My boss was angry. He was a part of a strong mafia. I was scared. So I sold my house and my car and moved to Slovenia. That’s my story kids.

 

Kevin Vučko, 9.r

 

My story

maj 2014

Lep sončen dan, ki se je odvijal v Sevilli, so spremljali kriki iz arene, kjer se je odvijala bikoborba. Teh tukaj ni bilo nikoli dovolj. Sonce je pripekalo in z očmi sem iskala senco. Ker je nikjer ni bilo, sem se počasi odpravila naprej. Lahko bi sicer šla v areno, ampak se mi res ni ljubilo gledati enih in istih obrazov, ki se imajo za nekaj več. Mestna gospoda ter njihovi otroci, ki so tukaj samo zaradi tega, ker doma gospodinje pospravljajo. Vseeno, če dobro pomislim, je v areni senca. Zavzdihnila sem in se odpravila do vhoda. Bi lahko prišla notri brez dovoljenja? Varnostnikov ni bilo nikjer, zato sem hitro smuknila notri. Na ''hodniku'' je bila senca in bilo je malo bolj hladno kot zunaj, zato sem se ustavila. Iz arene se je spet slišalo navijanje, vendar me, po pravici povedano, to ni zanimalo. Nisem se imela namena premakniti ven iz tega zatočišča, dokler se igra ne konča. Upala sem samo, da me ne bodo dobili kakšni varnostniki, ker se mi potem ne bi pisalo dobro. Naslonila sem se na steno in se počasi usedla. Iz žepa sem si vzela majhno ogledalce ter se pogledala. Pot mi je tekel po čelu in bila sem cela rdeča v obraz. Sovražila sem takšne vročinske vale, bilo mi je preprosto prevroče. Najraje bi se vrgla v morje, vendar ga ni bilo nikjer v bližini. Počasi se mi je zdelo, da se ohlajam, naenkrat pa mi je spet postalo vroče. Slišala sem korake in glas. V tem trenutku sem si zaželela, da bi bolj vadila teči, ker v tem res nisem bila najboljša. Dvignila sem se in se dokaj hitro pognala ven iz hodnika. Nisem se dobro znašla v arenah, zato sem kar lahko pričakovala, da se bo to zgodilo. Izgubila sem se sredi vsega in spet sem slišala korake in enak glas. Stisnila sem se k steni v upanju, da me ne bo opazil. Bilo je temno in nisem imela pojma kje sem. ''Kaj imamo pa tukaj?'' presneto. Zelo dobra poteza. Bravo jaz. ''Jaz… em.. sem se… izgubila..?'' če bi bila varnostnik ne bi verjela sama sebi. ''Lahko poveš po resnici, ali se pa ne bo končalo dobro za tebe.'' Zavila sem z očmi. ''Noter sem prišla brez dovoljenja, ja, ker mi ej bilo vroče. Dovolj?'' vstala sem in imela sem namen, da bi se počasi odpravila. ''Nikamor ne greš, gospodična. Nekaj se bova zmenila.'' Ošvrknila sem ga z očmi. ''Jaz ne bom nikomur povedal, da si ti tu, ampak ti ne smeš nikomur povedati, da sem jaz tukaj. Zmenjeno?'' ''V redu, ampak zakaj si tukaj, če smem vedeti?'' zavzdihnil je. ''Če se usedeš ne bo nič hudega, veš?'' počasi sem sedla in ga pogledala, koliko sem ga pač v tej temi lahko. ''Moj oče je bikoborec in me je privlekel s seboj. Spodaj v areni je. Veš, meni pa ni ravno preveč do tega, da bi mogel stati spodaj v areni in čakati, da se bik kam zažene. To mi ni preveč všeč.'' Prikimala sem, vendar dvomim, da me je videl. ''No, meni pa gre na živce ta gospoda, ki mora prva videti, ko se kaj dogaja! Vsak dan jih moram prenašati in jih gledati, zato se mi res ne ljubi hoditi na te bikoborbe. Pa še v areni ni sence. Zato sem vedno raje na hodnikih, ali se pa potikam okoli po mestu. Starši so oboževalci bikoborb in so tukaj vedno, ko so lahko. Res ne vem, kaj je tako zanimivega na bikih ali pa bikoborcih. Če mene vprašaš, je to mučenje živali. Ubogi biki. Bikoborci se pa tam nastavljajo kot neki klovni-borba sploh ni zanimiva, razen, če bik prebode koga.'' Utihnila sem, ker se mi je zdelo, da mogoče malo preveč govorim. ''Ti pa rada govoriš, kajne? No, dejansko sva na enakem… razen tega, da mora moja mati ostati doma. Drugače je pa prav tako velika oboževalka bikoborb. Res ne razumem, kaj je ljudem tako všeč pri tem. Nogomet je boljši od tega.'' Iz arene se je spet slišal krik. ''Upam, da so koga prebodli… ne vem, jaz nisem zainteresirana za športe in podobne stvari. Vse mi je dolgočasno. Najraje ležim doma in spim, če ne spim, potem pa grem na živce komurkoli iz naše hiše.'' nekaj časa sva bila v tišini. Moram priznati, da sem vedno mislila, da so otroci, katerih starši so bikoborci, veliko bolj naduti. No, saj mogoče so, ampak on ni. Ne bom rekla, da mi je všeč, je pa v redu človek. ''Ali tvoj oče pričakuje, da boš tudi ti takšen bikoborec kot on?'' ''Več ali manj… ampak mene ne vleče to. Veliko bolj me zanima nogomet in podobni športi. Najraje bi šel na čisto drugo celino in ponovno začel z vsem, vendar to ni mogoče. Vsaj ne, dokler sem mladoleten in pod vplivom očeta.'' Malo sem se zamislila. Dejansko se mi je smilil. ''Si poskušal to dopovedati tudi tvojemu očetu? Da ti je veliko bolj všeč kakšen drug šport, ne pa bikoborba?'' ''Ne in niti ne bom poskušal… ne splača se.'' Iz dvorane se je slišalo navijanje množice. ''Ne vem, kako ti gledaš na to, ampak mogel si boš izboriti svoje. Jaz bom pa počasi šla, drugače se bodo doma drli name.'' ''Hvala, da si me poslušala…'' ''Marzia.'' Sem mu hitro odvrnila. ''No, lepi te je bilo spoznati, Marzia. Če se še pa kdaj vidiva, mi pa reci kar Alejandro.''

Nina Petković, 8.r

 

Ljudski običaji - ličkanje

februar 2013

Nekoč sta živela babica in dedek s svojima vnukoma Francem in Jožefom. Takrat so živeli v časih, ko ni bilo televizije, računalnikov in podobnih elektronskih naprav.
Tistega časa so otroci prav tako hodilli v šolo, a so hodili tudi na pašo, pomagali so staršem in starim staršem.
Nekega dne sta babica in dedek ličkala koruzo. Delo sta opravljala zvečer po opravljenem delu v hlevu in hiši. Ličkala sta v hlevu ali v hiši. Ker je bilo koruze zelo veliko, sta stara starša prosila za pomoč vnuke. Vnuka sta takoj priskočila na pomoč. Mogoče sta Franc in Jožef rada delala in pomagala, mogoče pa sta delala zato, ker sta morala. Če nista ubogala staršev in starih staršev, sta morala iti klečat na koruzo. Klečanje na njej je bila kazen tistega časa. Tako se začne zgodba o Francu in Jožefu, ki nekega dne nista hotela delati, kar jima je bilo naročeno. Ker nista hotela delati, sta morala klečati eno uro, potem ju je babica vprašala, ali bosta delala in nikoli več ne bosta ugovarjala ali bosta še eno uro klečala. Franc in Jožef sta še eno uro klečala, saj jima je bilo dovolj ukazovanja. Spet ju je babica vprašala, kako sta se odločila in spet sta ostala na tleh. Noge so ju že zelo bolele, bila sta lačna in utrujena. Po treh urah je prišla babica in vprašala, kako sta se odločila. Rekla sta, da bi še klečala, če ne bi bila lačna. Nato sta vstala, na kolenih sta imela odtise koruze in bila sta zaspana. Še tisti trenutek sta se umila, šla spat, vendar sta vedela, da bosta spet klečala zaradi današnjega ugovarjanja. Tako sta odslužila kazen in od takrat naprej delala in delala in delala …
Tako da vam rečem, bolje je poslušati starše, kot pa zganjati norije in ugovarjati.

Karmen Godina,
9. razred

 

Ličkanje koruze ali kožuhanje

februar 2013

Pred desetletji je ličkanje koruze sodilo med najpomembnejša jesenka opravila, kar je bila takrat zabava in druženje mladih in starih. Ta običaj verjetno je krajšal ljudem jesenske večere. Takrat se je namreč zbrala cela družina in z veseljem ličkala koruzo. Izraz ličkanje pa pomeni odstranjevanje bilja s koruznega storža. Že vnaprej so na polju potrgali koruzne storže, jih s traktorjem ter prikolico prepeljali na domačijo in spravili v skedenj, kjer so jih enakomerno razporedili po tleh. Ko se je naredil mrak in so bila hišna opravila končana, so kožuharji oz. ličkarji začeli prihajati k hiši. Posedli so se okrog okoli koruze, na nižje sedeže ali pručke ter začeli z delom. Vsak si je v roko vzel po en storž ter z drugo roko z njega odstranil oz. odtrgal bilje. Očiščeni storž pa so sproti metali v koruznjak ali pa v košare. Da pa jim ne bi bilo dolgčas so si peli, izmišljali šale in uganke. Velikokrat pa so na ličkanje povabili kakšnega starejšega vaščana, ki je znal dobro pripovedovati.  Vsi so zelo radi poslušali njegove zgodbe. Verjeli so tudi, da se bo tistemu, ki najde rdeč strok, nasmehnila sreča. Med vsemi pa so najbolj uživali otroci, ki so si iz laskov delali brke in lutke. Prav tako iz bilja. Ko je bilo delo končano, so se odpravili na večerjo, ki jo je pripravila domača gospodinja.
Radi so tudi zaplesali in zapeli.
Ker pa je danes tehnologija že zelo napredna, so ličkarje zamenjali stroji in je ta običaj že skoraj izumrl, vendar na nekaterih še vedno čistijo ročno.

Martina Korošec,

8. razred

 

NENAVADEN BOŽIČ

februar 2013

Bližal se je december in s tem tudi božič. Do zdaj nas je v času božičnih praznikov vedno presenetil sneg, letos ga ni od nikoder. Prejšnje božiče smo preživljali v mirnem ter sproščenem vzdušju. Na božični večer smo se greli okrog tople peči ter postavljali jaslice in jelko, ki smo jo vsako leto posekali sami v gozdu. Hkrati pa je zapadel tudi sneg. Predvsem mi otroci smo se ga najbolj veselili. Letos pa od mrzle zime in snega ni ne duha ne sluha. Vreme je dokaj prijetno, toplo in južno. Od septembra pa vse do decembra smo otroci trdo delali v šoli, se učili, dobivali dobre ocene, predvsem pa težko pričakovali sneg. Štiriindvajsetega decembra smo šli v gozd, da bi posekali smreko. Hitro smo jo Zelo smo se veselili jutrišnjega dne. Torej danes je božični dan. Zjutraj smo opravili hišna opravila, zvečer pa smo pričakovali sorodnike iz Avstralije, ker pri njih pozimi ni snega, zato nas vsako leto obiščejo. Pri naši hiši smo bili vsi že zelo napeti zaradi današnjega dne. Ob sedemnajstih sta starša šla po sorodnike. Pred večerjo smo postavili jelko, jo okrasili ter nastavili jaslice. Nato sva z mamo pripravili večerjo. Vsi smo zelo lepo večerjali v prazničnem duhu. Ob triindvajsetih zvečer pa smo se peš odpravili k polnočnici v Črenšovce, kajti pričela se je opolnoči. Ko se je končala, sem upala, da sneži, ampak snega še vedno ni. Obupani zaradi snega smo odšli v posteljo. Dolgo nisem zaspala, a kmalu sem že trdno spala. Zjutraj, na božično jutro, sem se prebudila prva, da bi videla darila. A daril ni bilo, kako čudno?! Nato pa sta nas starša presenetila s kupom daril. Zdaj sem komaj dojela. Bila sem obupana glede daril, a se je našla rešitev. Tudi glede snega smo vsi obupali, ampak zdaj pa sneži. Tudi ta božič se je končal dobro in nas nekaj naučil.
Nuša Šantl, 6. Razred

 

februar 2013

Micka in njene čarovnije

Pred vojno so se po naših krajih širile različne zgodbe o čarovništvu. Te zgodbe bi naj kot prva doživljala Micka. Ena izmed njih se glasi tako …
Poleti 1938. Leta je bila gospodarska napetost v naših krajih zelo velika. Nastopila je gospodarska kriza in kot prvi so jo doživeli naši kmetje. Mickin mož Štefan je bil zelo premožen kmet. Veliko denarja je zaslužil predvsem s prodajo jajc. Vendar sta pa Micka in Štefan imela en problem. Že cel teden ni nobena kokoš znesla niti enega jajca. Ker sta pa imela za odplačati veliko posojila, sta morala hitro ukrepati. Micki se je zdelo čudno, kako to, da ima sosedova Ana toliko jajc. To ji je bilo sumljivo, zato je Micka obtožila Ano čarovništva, ki bi naj začarala Mickine kokoši. Ob mlaju je Micka obiskala Ano in ji ukradla krpo za pranje posode. To krpo je ob polnoči zažgala in z dimom odimila kokošine zadnje plati.  Mickina pričakovanja so se izpolnila, kajti čez nekaj dni so vse Mickine kokoši znesle kar vsaka po 3 jajca. Nekateri so verjeli, da se tem kokošim to ni zgodilo zaradi čarovništva. Nekateri so verjeli, da so se kokoši ustrašile dima in zaradi tega znesla jajca v upanju, da se to več ne bi ponovilo.

 

Prikazovanje Marije


Tiste lepe spomladi leta 1947 se je zgodilo nekaj neverjetnega. Nastala je legenda, katero se o naših krajih najbolj spominjajo starejši ljudje. Štefan se je tistega lepege dne vračal iz Lendavskih goric, kjer je prej popival s prijatelji. Ko se je odpravljal domov, je šel mimo Črnega loga, kjer je zaslišal čudno šumenje. Štefanu se je zdelo to čudno, zakaj ob takem mirnem vremenu piha veter. Iz radovednosti je stopil malce globlje v gozd, da bi videl, kaj se dogaja. Kar naenkrat je zagledal močno svetlobo. Ta svetloba je zelo lepo poudarila krošnje bele breze. Čez nekaj trenutkov pa je zagledal Marijo. Štefana je to tako zelo vrglo iz tira, da je od strahu zbežal domov. Doma je, seveda, pripovedoval o svoji dogovdivščini, a mu vsi domači niso povsem verjeli, kajti Štefan  ni izgledal povsem trezen. Tako je Štefan naslednje jutro šel s svojimi bližnjimi v Črni log prav do tistega drevesa, vendar na žalost njegovi bližnji Marije niso videli. Le listi krošnje so se prijetno svetlikali od svetlobe. Po tem dogodku jih je večina verjela, da se je ta zgodba o Mariji odvijala le v Štefanovi glavi. Veliko ljudi se je norčevalo iz te legende in trdilo, da se tudi njim nekaj prikazuje, ampak to naj ne bi bila Marija, temveč osel, katerega bi naj Marija nekoč jezdila. Kakor pa je usoda želela, je nekaj mesecev pozneje prav v to drevo udarila strela. Po tem dogodku je še več ljudi verjelo v to legendo. Tako so nekaj desetletij pozneje ob tem drevesu zgradili majhno kapelico in spomenik .

 

CUMPRNICE


Veliko ljudi je verjelo, da so čarovnice najbolj dejavne ponoči. Še najbolj pa takrat, ko so se možje vračali zelo pozno domov. To zgodbo je najbolj živo znal pripovedovati Šernekov Janči.
Janči se je nekega dne s kolesom vračal domov iz Črenšovcev od svoje ljubice. Bila je že polnoč in čarovnice so Jančija videle ter ga še nekaj časa le opazovale. Ker so videle, da ni povsem trezen, so ga za kazen zgrabile, njega in njegovo kolo, ter ga skopale v Babiščici. Ves moker in z žabjo kašico prekrit Janči je cel prestrašen zbežal domov. Doma je skoraj podrl vrata in njegova starša sta se zelo prestrašila. Seveda jima je Janči povedal svojo zgodbo in povedal tudi, da je svoje kolo pustil v Babiščici. Ker je pa kolo tistega časa bilo dragoceno in si ga ni vsak mogel privoščiti, sta starša bila nanj zelo jezna. To kolo je namreč dobil iz Amerike od njegovega strica Antona. Ker je pa bila tisti večer trdna tema, so se doma zmenili, da ga bodo naslednji dan šli iskat. Naslednje  jutro so šli do Babiščice, iz nje odvlekli kolo in ga, seveda, tudi očistili. Tako ima ta zgodba srečen konec.
Lana Ritlop,

9. razred

 

Slovenian Stories

februar 2013

Husking corn
Decades ago, husking was one of the most important autumn tasks. It was enjoyed by the young and the old. The task also shortened long autumn evenings. The whole family would gather and strip the husks with joy. They gathered corn and drove them back home with the help of carts and cows. Then they put the corn into the barn, where they distributed the corn on the floor.  When it got dark, the people began gathering at the house. They sat down around the corn, took a corncone and then removed the leaves. They threw the empty cone into baskets. To make the work more interesting the people sang, asked each other riddles or told jokes. Often, the owners would invite an elder person who was good at story telling. People just loved to listen to stories. This is one that is connected with corn.

In our village, there lived a grandfather and grandmother who took care of two boys, Franc and Jožef. Like all the children in those days, they went to school and helped their parents or grandparents in the afternoon.
One day, grandfather and grandmother were husking corn. They did this after they had finished the work outside and in the stable. As there was much corn, the grandparents asked their grandchildren to help them. Perhaps Franc and Jožef liked to work, or they just helped, because they had to. If children did not obey their parents or grandparents, they had to kneel on corn seeds. Kneeling was the most common punishment of those times.  But one day, Jožef and Franc refused to work. As they did not want to work, they were punished and had to kneel on the corn. An hour passed and then their grandma asked if they were going to work and obey in the future. Jožef and Franc did not like to be commanded and refused to work. So they knelt one more hour and then their grandma asked them, if they had enough. They kept on kneeling. Their legs began to hurt, they were hungry and tired. After three hours their grandma asked them, how they decided. They said they would have kept on kneeling if they hadn’t been hungry. They got up and they had impressions of the corn in their knees. They ate, washed themselves and went to bed. They knew that they would have to kneel again because of their behaviour. Perhaps it is better to listen to and obey the parents, than to object.

While husking corn people believed that the person who finds a red husk will have good luck. Children also enjoyed husking corn. They made dolls and moustaches. When the work was finished everyone had dinner that the housewife has made.

Nowadays, all the work is done by machines and only memories of old days remain.

Karmen Godina 9th grade and Martina Korošec 8th grade

 


An unusual Christmas
December was coming and thus also Christmas. Up to that moment we had always had snow for Christmas, but that year it hadn’t fallen yet. We celebrated all the past Christmases in peace and harmony. We sat around the fireplace on the Christmas Eve and set up the nativity scene and decorated the Christmas tree that we had cut down in the forest. Meanwhile snow was falling. Especially children were very happy about the snow. But that year there was no snow and no cold temperatures. We had warm, south weather. Children worked hard at school from September to December, got good marks and awaited the snow. On the 24th of December we did our chores in the morning, then went and chopped down a tree to have it ready for the Christmas tree. We were awaiting our relatives from Australia who visit us every year for Christmas, since they don’t have snow in Australia. Everyone was looking forward to the visit. At five o’clock the parents picked up the relatives. Before the dinner, we decorated the Christmas tree and set up the nativity scene. I and my mother cooked dinner. We had a wonderful dinner in a wonderful festive atmosphere. At eleven pm we went to the midnight mass in Crensovci on foot. When it finished I hoped that it was snowing. However, it did not. I was very sad and I went to bed. I could not sleep for some time. In the morning, on Christmas morning, I got up first to see the presents. But there were none. How weird?! But then my parents surprised me with lots of presents. In that moment it also began to snow. Thus all my worries were solved and I learnt that one should never worry too much and never despair.

Nuša Šantl, 6th grade


What was happening in those days

It was the year 1947 when something unbelievable happened. A legend came into being that is still remembered by the old people. Stefan was going home from the Lendava vineyards where he drank a cup or two. While he was going home, he went past the Black forest, where he heard a strange murmur. He wondered, how there could be wind in such a lovely weather. Out of curiosity he went deeper into the forest, to see what was happening. Suddenly he saw a great light. It made the birch crowns even whiter. Then he saw the Virgin Marry. He was shocked and ran home in fear. He told his family about his adventure, but they did not really believe him, as he was not really sober. The next day, Stefan led the family into the Black forest to how them the tree and Marry. However, they could not see Marry. Only the tree tops were glancing in the sunlight. Most people believed that this story only happened inside Stefan’s head. Many made fun out of the story and said they also saw something. But it wasn’t Marry, it was the donkey that she was one riding. But destiny played another trick. Some months later, a lightning struck into the very same tree. Thus more people believed in this legend. Some decades later, they built a small chapel and a monument near the tree.
But seeing the Virgin Marry was not the only supernatural thing that happened in the past days. In those days, many people believed in witches. They thought they were the most active at night, especially when the men went home very late in the night.
One evening Janci was driving home from his lover in Crensovci. It was midnight when the witches spotted him and were then only watching him for some time. When they saw that he was not completely sober they grabbed him and his bike and threw him into a little river. He got out and ran home. He almost knocked the door over and he scared his parents. Of course, he told them the whole story, also the part that he had left his bike in the river. In those times, a bike was a very valuable thing that not everybody could afford and Janci’s parents were really angry. This bike was a gift from his uncle in America.  The next day they went and searched for the bike. They found it in the end, however, they did not find any proof that the witches had played a trick on Janci.
The witches were also often involved in different problems with the cattle. In the summer 1938 the economic situation in our part was very hard. There was an economic crisis and the first to feel it were the farmers. Micka’s husband Stefan was a wealthy farmer. He made a lot of money selling eggs. However, Micka and Stefan came into troubles when for a whole week none of the hens laid any eggs. They needed the money desperately because of their loan, so they had to act immediately. Micka found it strange that their neighbour Ana had so many eggs. Thus Micka accused Ana of witchcraft. At full moon Micka went to Ana’s house and stole her washing rag. She burned it at midnight and smoked the hens with the smoke of this rag. Micka’s expectations fulfilled and for a couple of days, each of Micka’s hens laid three eggs. Some believed that this could not happen because of witchcraft. They believed that the hens got scared of the smoke and started to lay eggs, so that Micka would never smoke them again.

Lana Ritlop 9th grade

 

 

 

 

 

 

 


Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Comenuus logo